Dunajska kavarniška kultura

Ko so se po neuspešnem obleganju Turki leta 1683 umaknili z Dunaja, so za seboj Dunajčanom pustili kavna zrna. Razvila se je kavarniška kultura, ki vse do danes ostaja edinstvena na svetu.

Dunaj sicer ni bilo prvo evropsko mesto s kavarno, vendar pa se je kultura pitja kave tu razvila v obliko, ki je drugje ni mogoče najti.

Zagotovo je, da je Armenier Diodato okoli leta 1700 odprl kavarno, ki je že v tistem času imela številne lastnosti, ki še danes odlikujejo tovrstne ustanove: kozarec vode ob kavi, mizo za biljard, možnost igranja kart ter izbiro mednarodnih in domačih časopisov.

Iz zgodnjih časov industrializacije izhaja tudi razkošje večurnega pitja kave ob eni sami skodelici kave. Razlog za to: dnevni prostor je bil v tistem času še posebej redka dobrina, saj so si prenekateri delavci delili eno samo posteljo. Zato so takrat, ko niso ne delali ne spali, posedali po kavarni. Nadaljnji korak do brezhibne kavarniške kulture je naredil Martin Diegand, ko je leta 1788 odprl prvo koncertno kavarno. Njegovi sodobniki so navdušeno obiskovali vse koncerte in s tem tudi kavarno. Nič čudnega torej, da je v kavarni svoja dela predstavil tudi Mozart, tam pa so muzicirali še Beethoven ter Johann Strauß mlajši in Johann Lanner.

V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju se je razvila nadaljnja komponenta kavarniške literature, ki tudi še danes številne avtorje spodbuja k temu, da gredo po stopinjah njihovih predhodnikov.

Za obisk kavarne je potrebna le ena stvar: veliko časa. V kolikor ga nimate, vas bo nekoč natakar, kot je recimo gospod Robert, šarmantno oštel rekoč: "Gostje, ki odidejo še preden so sploh prišli, se množijo ko zajci! Svojo kuhano govedino želijo poskusiti še preden so jo sploh naročili! Ne, ne – tako to ne gre! To ni življenje, to je dirka."